Neznanec je prišel k staremu možu in rekel: »Z bratom sva se sprla med seboj, a se na žalost ne želi sprijazniti, čeprav se na vso moč trudim. Božji mož, naredi mi uslugo, prepričaj ga!« Starejši je z veseljem prevzel tujčevo posel in, ko je poklical brata k sebi, začel govoriti o ljubezni in harmoniji ... Sprva se je zdelo, da se je prekaljeni brat omehčal, a nenadoma je rekel: »Ne morem se spraviti, saj sem na križu prisegel, da bom za vedno sovražil z njim." Tedaj mu je starešina smehljajoč se rekel: »Tvoja prisega ima tako moč: najslajši Jezus! S tvojim križem se pričam, da ne bom izpolnil tvojih zapovedi, in hočem poslušati voljo tvojega sovražnika hudiča. Moj prijatelj! Ne smemo le zavrniti tega, kar smo se odločili narediti v hudi uri, ampak se moramo za to pokesati: objokovati moramo tisto, v čemer smo grešili zoper svojo dušo. Če bi se Herod pokesal in ne bi ravnal v skladu s svojo prisego, ne bi storil največjega v luči zločina: ne bi ubil Kristusovega predhodnika. Ko je zaslišal te besede iz ust starešine, se je neznanec hkrati spravil.

(Arhierej Grigorij Djačenko. Lekcije in primeri krščanskega upanja)

En Jud je imel prijatelja kristjana. Nekega dne, ko je odhajal v daljno deželo, je svojemu prijatelju dal škatlo s tisoč kosi zlata. Ko je bival v tej državi, se je kristjan odločil, da zlata ne bo dal Judu, ko se bo vrnil, ampak ga bo vzel zase, kar je tudi storil. Jud, ko se je vrnil, je prišel k kristjanu in prosil, naj mu vrne zlato, ki mu ga je dal v obdržanje. Toda zavrnil je z besedami:

Ne vem kaj me sprašuješ? Nič mi nisi dal in nič ti nisem vzel.

Ko je zaslišal tak odgovor svojega prijatelja, je Jud postal žalosten in, ker je imel izgubljeno zlato, je začel govoriti kristjanu:

Brat, tega ne ve nihče razen samega Boga, in če zavrneš vrnitev zlata, ki ti je bilo dano v hrambo, češ da mi ga nisi vzel, potem to potrdi s prisego. Pojdiva v cerkev svetega Mine in tam mi prisežeš, da mi nisi vzel skrinjice s tisočimi zlatniki.

Kristjan se je strinjal in oba sta šla skupaj v svetnikovo cerkev, kjer je kristjan pred Bogom Judu prisegel, da mu ne bo vzel zlata, da bi ga obdržal. Po prisegi sta skupaj zapustila cerkev, in takoj, ko sta vzhala svoje konje, je začel kristjanov konj jeziti, tako da ga je bilo skoraj nemogoče zadržati; zlomil si je uzdo, se dvignil na zadnje noge in vrgel svojega gospodarja na tla. Med padcem kristjana s konja mu je iz roke padel prstan, iz žepa pa mu je padel ključ. Kristjan je vstal, vzel konja, ga pomiril in sedel na njem, jezdil skupaj z Judom. Po kratkem času je kristjan rekel Judu:

Prijatelj, tukaj je priročno mesto, pojdimo s konjev jesti kruh.

Sestopili s konj, so jih pustili na pašo, sami pa so začeli jesti. Čez nekaj časa je kristjan dvignil pogled in zagledal svojega služabnika, ki stoji pred njimi in v eni roki drži škatlo Juda, v drugi pa prstan, ki mu je padel iz roke. Ko je to videl, se je kristjan zgrozil in vprašal sužnja:

Kaj to pomeni?

Suženj mu je odgovoril:

Neki mogočni bojevnik na konju je prišel k moji ljubici in ji dal ključ z prstanom in rekel: čim prej pošlji škatlo Juda, da se tvojemu možu ne zgodi kakšna velika težava. In dano mi je bilo, da vam to nesem, kot ste naročili.

Ko je to videl, je bil Jud nad tem čudežem presenečen in se je vesel s svojim prijateljem vrnil v cerkev svetega mučenika Mine. Priklonivši se do tal v templju, je Jud prosil za sveti krst, saj je verjel zaradi tega čudeža, katerega priča je bil, in kristjan je molil sveto Mino, naj mu da odpuščanje, ker je prekršil božjo zapoved . Oba sta na svojo željo prejela – enega sveti krst, še eno odpuščanje svojega greha, in vsak je šel k sebi, se veselil in slavil Boga ter poveličeval njegovo sveto svetnico Mino.

(Sveti veliki mučenik Mina)

Dva človeka - Janez in Sergij - iz velikega mesta Kijeva sta bila prijatelja drug z drugim. Nekoč so prišli v pečersko cerkev, ki jo je poimenoval Bog, in na čudoviti ikoni Device Marije zagledali luč, svetlejšo od sonca, in stopili v duhovno bratstvo. Mnogo let pozneje je Janez zbolel in ostal mu je petletni sin Zacharias. Zato je bolan poklical opata in mu dal vse svoje premoženje v razdelitev revnim, sinovski del, tisoč grivn srebra in sto grivn zlata, pa je dal Sergiju, svojega najmlajšega sina Zaharija pa je dal v skrb prijatelja, kot zvestega brata, in zapustil: "Ko sin dozori, daj mu zlato in srebro." Ko je bil Zaharija star 15 let, je hotel od Sergija vzeti očetovo dediščino. Sergij, ranjen od hudiča, se je odločil ohraniti svoje bogastvo in z dušo uničiti svoje življenje. Mladeniču je rekel: »Tvoj oče je dal vse svoje imetje Bogu. Prosi ga za svoje zlato in srebro: morda se te mora usmiliti. In ne tvojemu očetu ne tebi nisem dolžan niti enega kosa zlata. To ti je oče naredil s svojo norostjo! Vse svoje premoženje je dal v miloščino, te pa pustil uboge in nesrečne.” Ko je to poslušal, je mladenič žaloval zaradi svojega pomanjkanja in začel moliti Sergija, da bi mu dal vsaj polovico, drugo pa obdržal zase. Sergij je očetu in sebi očital okrutne besede. Zaharija je prosil za tretji del, celo desetino. Končno, ko je videl, da mu je vse odvzeto, je rekel Sergiju: "Pridi in priseži k meni v pečerski cerkvi pred čudežno ikono Device Marije, blizu katere sta se bratila ti in tvoj oče." Prisegel je, da ni vzel tisoč grivn srebra in sto grivn zlata, želel je poljubiti ikono, a se ji ni mogel približati. Odšel je do vrat in nenadoma začel vpiti: »Svetnika Anton in Teodozij! Ne ukazujte temu neusmiljenemu, naj me ubije in molite Gospe Presvete Bogorodice, da bi odgnala od mene tolikšne demone, katerim sem izdana. Naj vzamejo zlato in srebro: zapečateno je v moji celici. In strah je naletel na vse. Od takrat nihče ni smel prisegati pred to ikono. Poslali so v Sergijevo hišo, vzeli zapečateno posodo in v njej našli dva tisoč grivna srebra in dvesto zlata: tako je Gospod podvojil usmiljene darovalce. Zaharija je ves denar dal opatu Janezu, da ga je lahko uporabil po lastni presoji, sam pa je bil postrižen v jamskem samostanu, kjer je končal svoje življenje.

(M. Viktorova. Kijevsko-pečerski paterikon)

Sveti Vasilij Veliki:

"Kdor se je s prisego zavezal na zlo dejanje, naj se pokesa za svojo nepremišljenost pri prisegi, vendar naj ne podpira svoje zvitosti pod krinko spoštovanja. Izpolnjevanje prisege ni koristilo Herodu, ki je, da ne bi zlomil prisege, postal morilec preroka. Prisega je na splošno prepovedana, še posebej vredna obsodbe je prisega, podana v hudobnem dejanju."

(Stvaritve, zvezek 7, pravilo 29)

Sveti Gregor Palama:

Krivopriseba je odrekanje Bogu. Zato ne hitite s prisego, ampak se izogibajte priseganju na vse mogoče načine, saj se bojite, da zaradi tega ne boste padli v krivo prisego, ki se odtujuje od Boga in šteje med brezpravne. Toda bodite resnični v vseh svojih besedah ​​in s tem jim boste izročili trdnost prisege. Če pa se vam zgodi, da se vam ni treba zavezati s prisego, potem ko je to kakor koli v skladu z božjim zakonom, storite to, ker je to zakonito; in očisti svojo krivdo, da si ravnal tako nepremišljeno z miloščino, molitvijo, jokom in zagrenjenostjo telesa ter tako pomiril Kristusa, ki je rekel: "ne prisegaj" ... Ko se zgodi v nečem brezpravnem, potem glej, zaradi tvoje pobožnosti (nerazumno) nikakor ne opravljajte dela brezpravnih, da ne bi bili vpleteni v preroka morilca Heroda. Toda pustite to brezpravno prisego neizpolnjeno, nato pa se odločite, da ne boste prisegali na zakon in ne prisegali brez razlikovanja, hitite k pomilostitvi Boga, najbolj boleče z uporabo zgornjih zdravil.

(Sveti Gregor Palama. Dekalog o krščanskem pravu)

Pri uporabi gradiva spletnega mesta je potrebna sklic na vir

Vprašanje: Kako razumeti? Na enem mestu: prisegajte v Gospodovem imenu. V drugem: sploh ne prisegajte.

Beseda "prisega" je ena najmočnejših, saj pomeni absolutno in brezpogojno zvestobo tej besedi. Ko beremo Sveto pismo, ugotovimo, da so bile zaprisežene obljube precej pogoste. To ni presenetljivo, saj v tistih časih ni bilo notarjev ali odvetnikov, ljudje so si morali v marsičem verjeti na besedo. Kako nekoga prepričati, da boste obljubo držali? Preklinjati. In kako ga prepričati, da ne bo imel niti sence dvoma? Prisežite na najdragocenejšo stvar, ki jo imate, kajne? "Prisegam na svoje otroke", "Prisegam na svoje zdravje in dobro počutje" - vsi ne bodo zlahka sprejeli takšne prisege, še posebej, če jo nameravajo prelomiti.

Vendar, kaj je za vsakega vernika najbolj dragoceno, če ne ime njegovega BOGA? Ljudstva, ki so živela okoli Izraelcev, so prisegala na imena svojih bogov. In to je veljalo za najbolj grozno prisego. Ko je Vsemogočni popeljal Jakobove otroke iz egiptovskega suženjstva, je začel njihovo zavest preusmeriti z imen tujih bogov na svoje ime in jim pomagal razumeti, da je le On Vsemogočni in Resnični Bog. In to resnico jim je razložil v jeziku, ki so ga takrat dobro razumeli. Tukaj sta 2 glavna odlomka na to temo:

Deuteronomy 6:13 Boj se Gospoda, svojega Boga, in mu samo služi ter prisegaj v njegovem imenu. kajti Gospod, tvoj Bog, ki je v tvoji sredi, je ljubosumen Bog; da se ne vname jeza Gospoda, vašega Boga, zoper vas in vas ne uniči z obličja zemlje.

5. Mojzesova 10:20 Boj se Gospoda, svojega Boga, [in] mu služi [samo] ter se drži Njega in prisegaj z njegovim imenom: On je tvoja pohvala in On je tvoj Bog, ki je s teboj storil ta velika in strašna [dejanja], ki so jih videle tvoje oči; sedemdeset duš, vaših očetov, je prišlo v Egipt, in zdaj vas je Gospod, vaš Bog, naredil toliko kot zvezde v nebu.

Ponovno jih preberite, pri čemer bodite pozorni na dejstvo, da so med drugimi pomembnimi ukazi tudi besede o »prisezite s svojim imenom«:

boj se Boga
- Služi Bogu
- oprijeti se Boga
- Prisega na njegovo ime

Že ob prvem branju se morda zdi, da Bog tukaj ljudi uči prisegati na njegovo ime, v resnici pa jih uči čisto drugače. skupna tema od teh zapovedi je ta: postavi me na prvo mesto in karkoli narediš, to stori, vedoč, da sem jaz tvoj Gospodar in nihče drug. Ločite se od imen drugih ljudi in se oklepajte Mojega imena. Če moraš komu res nekaj priseči, potem ne uporabljaj imen drugih bogov, dovolim ti, da uporabiš Moje ime. To je "dovoljenje"! Da bi utrdil to znanje, to zapoved, bo Gospod pozneje rekel skozi Jozuetova usta:

Ne komunicirajte s temi (*poganskimi) ljudstvi, ki so ostala med vami, ne spominjajte se imena njihovih bogov, ne prisegajte na [njih] in jim ne služite in jih ne častite ... (Jozue 23:7 in glej Jer5: 7)

Vidite isto besedilo? »ne klanjaj, ne služi, ne prisegaj« – t.j. ne imejte jih za glavne v svojem življenju, sploh jih ne smatrajte za bogove.

Heb.6:16 Ljudje prisegajo na najvišje in prisega dokaza konča vsak njihov spor.

Vsemogočni je učil svoje ljudstvo, da je "najvišji" in da ni drugega kot On. Če torej želijo priseči na nekaj »višjega«, potem ni nič višjega od Njegovega imena.

Božje ljudstvo je uporabljalo njegovo ime za prisege in Gospod ni imel nič proti. Abraham je na primer od svojega služabnika zahteval takšno prisego: »In priseži mi pri Gospodu, Bogu nebes in Bogu zemlje, da mojemu sinu ne boš vzel žene od hčera Kanaancev med ki ga živim ...« (1. Mojzesova 24:3) Ali pa je Savl podobno prisegel od Davida: »Priseži mi torej pri Gospodu, da ne boš izkoreninil mojega potomstva za menoj in ne boš uničil mojega imena v mojem očetovo hišo« (1 Sam 24:22). Tudi poganka Rahab, ki je razumela, kako pomemben je Bog za Izraelce, je isto prisegala od vohunov: »Priseži mi pri Gospodu, da se boš usmilil, kakor sem se jaz tebi usmilil, tako se boš usmilil hiši mojega očeta in dal jaz sem zanesljivo znamenje ...« (Jozue 2:12)

Gospod ni nasprotoval prisegam, danim ob omembi njegovega imena, le dokler Njegovo ljudstvo ni začelo prisegati v laži, tj. ne samo, da prisege niso izpolnili, ampak so že od začetka vedeli, da je ne bodo izpolnili.

Vsemogočni je vedno učil svoje ljudstvo, da ko enkrat prisežejo, jo morajo držati. Kršenje prisege je enako grehom, kot so nečistovanje, homoseksualnost, zverstvo, umor (1 Tim 1,10), kazen za to pa je huda:

Zach.5:3 Rekel mi je: To je prekletstvo, ki prihaja na obličje vse zemlje; kajti vsak, ki krade, bo uničen, kakor je pisano na eni strani, in vsak, ki lažno prisega, bo uničen, kakor je pisano na drugi strani. Pripeljal sem ga, pravi Gospod nad vojskami, in vstopil bo v hišo tatu in v hišo tistega, ki lažno prisega z mojim imenom, in ostal bo v svoji hiši in uničil ga bo, njegova drevesa in njegove kamne. .

Zato zakon predpisuje:

Ne prisegaj laži z mojim imenom in ne sramoti imena svojega Boga. jaz sem Gospod. (Lev.19:12)

če se kdo zaobljubi Gospodu ali priseže in obljubi svojo dušo, naj ne krši svoje besede, ampak naj izpolni vse, kar je prišlo iz njegovih ust. (Štev. 30:3)

Bodite posebno pozorni na dejstvo, da ni besedila, kot je "če kdo prisega z imenom Gospodovim", ampak preprosto pravi "če kdo prisega", saj Bogu ni pomembno, ali je bilo uporabljeno njegovo ime, je pomembno, da Njega, da je bila prisega sploh izgovorjena, kar pomeni, da jo mora oseba, ki nosi njegovo ime, izpolniti.

Je lahko izpolniti prisego? Da bi človek to naredil, mora imeti dve glavni lastnosti: 1) zvestobo lastni besedi in 2) sposobnost obvladovanja situacije. Na primer, če jaz, ko znam voziti avto, nekomu prisežem, da nikoli v življenju ne bom vozil avta, lahko izkažem zvestobo, a lahko obvladujem situacijo? Konec koncev, če se bodo okoliščine razvile tako, da sem lahko samo jaz oseba, ki bo umirajočega otroka pripeljala v bolnišnico s kakšnim avtomobilom, potem se bom znašel v neprijetni situaciji: prelomiti svojo prisego in samodejno prelomiti koncept zvestobe ali pustiti otroka umreti. V Svetem pismu je več zgodb o tem, kako so se zaradi nepremišljene prisege zgodile strašne stvari, preberite na primer eno od njih v Marku 6:22-27.

Ko je Jezus začel svojo službo, je bilo med učitelji Božjega ljudstva veliko polemik o tem, kako, s čim in kdaj prisegati, vendar ni bilo jasnega razumevanja, da je prisega najresnejša obveznost, ki si jo človek nalaga, in da mu Bog nikoli ni ukazal prisegati imena, ampak je to preprosto dovolil, če je treba. Zato je Jezus, ko je popravil, kar je bilo popačeno in zakrito, pojasnil pomen zapovedi, podane v Tori o prisegah:

Slišali ste tudi, kaj je bilo rečeno o starodavnih: ne prelomi svoje prisege, ampak izpolni svoje prisege pred Gospodom.--- in to je pravilno in tako bi moralo biti. Jezus tukaj ne prekliče zapovedi, ampak milostno pomaga ljudem, da vidijo, da bi bilo bolje, da sploh ne prisegajo --- In jaz vam pravim: sploh ne prisegajte: ne v nebesih, ker je je božji prestol; niti zemlje, kajti to je podnožje Njegovim nogam; niti Jeruzalem, ker je mesto velikega kralja; ne prisegaj na svojo glavo, saj ne moreš narediti niti enega lasu belega ali črnega. -- Ali vidite razlog? Ker ne moreš vedeti, kaj se bo zgodilo s tabo jutri! Ne bodite predrzni, ko se resno zavezujete! Navsezadnje je rečeno, da če ne izpolniš, potem padeš pod obsodbo (Jakob 5:12).

Danes večina ljudi nima toliko vere v Boga ali v katere koli druge višje sile, da se ne zavedajo celotnega pomena obljub in zaobljub, danih v navalu duhovnega obupa. In zaman, kajti ko prisegamo, imamo velike težave, saj se v tem primeru izkaže, da so tiste, ki jih imamo za navadne in nesmiselne besede, obljube, dane nezemeljskim silam. V moji praksi je veliko primerov, ko so te nezemeljske sile od ljudi zahtevale natančno izpolnitev te prisege, kar se je zanje spremenilo v številne žalosti in težave.

V tem članku bi vsem bralcem želel dati pomemben nasvet: nikoli ne dajajte prisega in obljub, ki jih res ne želite izpolniti. Verjeli ali ne, a astralne sile, ki nadzorujejo našo usodo, ne bodo pustile vaših besed brez pozornosti in bodo v najbolj neprimernem trenutku zahtevale, da obljubo izpolnite v navalu čustev. Zlasti nikoli ne prisegajte na svoje otroke, njihovo ali lastno zdravje, ne prisegajte ali poskušajte skleniti dogovora z višjimi silami in obljubljati, da boste nekaj storili v zameno za trenutno pomoč pri katerem koli poslu. V vseh teh primerih lahko naletite na takšne težave in težave, ki vam jih bodo pomagali znebiti le najmočnejši. praktična magija s strani izkušenega obrtnika.

Za potrditev svojih besed bi rad opisal več situacij, s katerimi so se name obračali ljudje, ki so nekoč zanemarili pravilo, da ne prisegajo. Prva zgodba govori o študentki, ki se je tako bala izpitov, da je vsakič padla v pravo paniko. In v tem stanju ni videla drugega izhoda iz situacije, takoj ko se je z molitvami in obljubami obrnila k višjim silam. V prošnjah za pomoč pri izpitu je povedala, da je pripravljena plačati dobro oceno za vsako ceno, pa četudi je to njena osebna sreča.

Od takrat je minilo veliko let in to dekle se je spremenilo v odraslo cvetočo žensko, ki ne more najti svojega edinega, se poročiti, imeti otroke in živeti srečno družinsko življenje. Seveda se ženska ne spominja več tistih obljub in priseg, ki jih je neumno dala v deklištvu, a sile, na katere se je obrnila, niso ničesar pozabile. Delovali so po scenariju, ki jim ga je nekoč ponudil mladi študent – ​​pomagali so ji uspešno zaključiti študij, v zameno pa so ji vzeli osebno srečo. In zdaj za to žensko edino upanje praktična magija je postala srečna usoda, ki je sposobna uničiti krog neuspehov, ki se sam zapira na ljubezenskem področju.

Moč prisege, podane v čustvenem izbruhu.

Vsaka beseda, ki jo izgovorimo v navalu čustev, pridobi dvojno moč. Zato je v naših srcih nemogoče, da bi nekomu zaželeli nesrečo, saj takšne besede v večini primerov ne ostanejo neuslišane in se takoj uresničijo. Po tem načelu se povzroča negativnost: če vam nekdo v navalu zavisti ali jeze zaželi težave, potem bodo zagotovo prišle.

Enako lahko rečemo o prisegah: obljube, dane v navalu obupa ali jeze, bodo zagotovo dosegle svoje naslovnike. In če ste obljubili nezemeljskim silam, da boste nekaj žrtvovali v zameno za njihovo naklonjenost, bo ta žrtev zagotovo zahtevana. Prav tako je nemogoče obljubiti, da se boste nečemu odrekli, da bi dosegli nek cilj, saj višje sile takšne človeške samozavesti sploh ne marajo. Zato bodo na vse možne načine prisilili osebo, da prekrši prisego in ustvari takšne življenjske situacije, v katerih bo te obljube nemogoče izpolniti. In takoj, ko človek obupa in se umakne svoji besedi, bo temu takoj sledila najstrožja kazen. In čeprav je praktična magija sposobna nevtralizirati negativno, prejeto kot odgovor na kršitev prisege, bodo kljub temu določene posledice še vedno imele svojo moč.

Povedati je treba, da so vsi poskusi pogajanj z Višjimi silami, naj bo to Bog ali astralni duhovi, vnaprej obsojeni na neuspeh. Že samo dejstvo, da je človek poskušal z njimi dogovarjati, izredno jezi nezemeljske sile in se trudijo, da bi človeku dokazali, kako šibek in nepopoln je. Dober primer tega je lahko situacija, ko moški prosi Višje sile, naj skrijejo resnico o njegovi izdaji, in prisega na svoje zdravje, da se to ne bo več ponovilo. Demoni, ki jih takšna obljuba vznemiri, bodo človeku zagotovo ponudili takšno skušnjavo, ki je preprosto ne bo imel moči zavrniti. In rezultat prisege bo zdravje, izgubljeno po pogojih pogodbe, ločitev od žene, ki je spoznala še eno izdajo - ne tisto, ki so jo demoni pomagali skriti, ampak naslednjo.

Načeloma praktična magija sploh ne priporoča kletvic, vendar je to mogoče storiti le v situacijah, ko govorite čisto resnico. Na primer, ko ste obtoženi nečesa, česar v resnici niste storili, vam lahko prisega pomaga opravičiti se in hkrati ne bo povzročila jeze tujih sil. Če s pomočjo prisege skušate prikriti svoj prekršek, bo kazen za lažne besede neizogibna.

Sklicuje se na višje sile kot vir težav in nesreč.

Da pokažem, kako nevarno je, da se po pomoč obrnemo na nezemeljske sile, želim podati še eno življenjsko situacijo. Ena ženska je imela hudo bolnega otroka. Vsakič, ko je videla njegovo trpljenje, se je v žalosti obrnila k Bogu s prošnjami, naj ozdravi sina, in v zameno ponudila svoje zdravje. Te besede so bile izrečene v takem obupu, da niso ostale neopažene. In čeprav ženska v resnici seveda ni hotela prevzeti bolezni, ampak je le sanjala o okrevanju svojega otroka, je bila napačno oblikovana zahteva dobesedno izpolnjena.

Nato se je zgodba razvila po žalostnem scenariju: otrok je opravil tečaj zdravljenja, po katerem se je počutil bolje, zdaj je na rehabilitacijski terapiji in obstaja upanje, da se bo sčasoma vrnil v normalno življenje. Toda sama ženska je začela zbolevati in nihče od zdravnikov ji ne more dati natančne diagnoze: sodeč po rezultatih številnih pregledov in testov je ženska v popolnem redu, vendar vsak dan bolj izgublja moč.

Ta situacija je dober primer kako nevarno se je obračati na Višje sile s prošnjami, usmerjenimi v škodo sebi ali komu drugemu. Če želite, da so vaši bližnji zdravi, prosite za njihovo zdravje, vendar nikoli ne ponudite svojega zdravja v zameno za njihovo okrevanje.

V praktični magiji je veliko primerov, ko je bila zahteva za okrevanje nekoga ostala brez pozornosti, vendar se je zdravje prosilca močno poslabšalo, v nekaterih primerih ljudje sploh niso imeli časa za varčevanje, ker niso vedeli, kaj zdraviti. . Posebnost bolezni, ki jo povzročajo prisege in pozivi višjim silam, je taka, da sodobna medicina ne more prepoznati njene narave. V skladu s tem oseba ne prejme pravočasne pomoči, kar lahko privede do najbolj žalostnih posledic.

Zaprisege in zaobljube, ki se obračajo proti nam.

Povedali smo že, da ne smemo prisegati na svoje otroke, saj s tem ogrožamo njihovo srečo in dobro počutje. Ker za vsako osebo ni nič bolj dragocenega od lastnega otroka, lahko takšne prisege z gotovostjo imenujemo najmočnejše in hkrati grozne. Na primer, priseganje na lastne otroke pogosto postane najmočnejši argument za žensko, ki se želi opravičiti pred ljubimcem. In ni tako strašljivo, če ženska res ni nič kriva in je ta prisega zasnovana tako, da potrdi njeno nedolžnost. Če je v resnici vest ženske nečista in je prisega izrečena samo zato, da bi nekako popravila situacijo in prikrila lastno napačno vedenje, potem najresnejše težave postanejo posledica nepremišljenih besed.

Ko prisegate na svoje otroke, jih s tem daste na razpolago nezemeljskim silam, ki bodo svojo moč zagotovo uporabile takoj, ko jim boste prekršili obljubo. In ni dvoma, da ga boste prekršili: tudi če trdno verjamete, da ste pripravljeni držati to besedo in se nečemu odreči v svojem življenju, vam bodo demoni zagotovo začeli ponujati vse vrste skušnjav. In ker je človeška narava šibka, se v nekaterih situacijah ne boste mogli upreti skušnjavi in ​​narediti dejanje, zaradi katerega bodo vaše lastne otroke raztrgale tuje sile.

Mimogrede, ne bi smeli misliti, da lahko tako naivna obramba, kot so prsti za hrbtom, resnično pomaga pri izogibanju kazni v primerih, ko zavestno prisegate na laž. Pravzaprav ta obrambna tehnika nima nobene moči in so jo izumili tisti, ki želijo s svoje vesti odstraniti breme namerno lažne prisege. In edina prava rešitev pred neizbežno kaznijo je iskreno kesanje in prošnje za odpuščanje.

Nevarnost zaobljub, danih mrtvim ljudem.

Poleg tega, da je nemogoče obljubljati nezemeljskim silam, je nemogoče tudi ničesar priseči že pokojnim ljudem. Najpogostejši primer zaobljub, danih mrtvim, je obljuba pokojnemu zakoncu, da se nikoli več ne bo poročil ali seksal z nikomer. Kar narekuje impulz žalostnega zakonca, ki je izgubil ljubljeno osebo, je povsem razumljivo. Poleg tega je povsem jasno, da je človek v času smrti ljubljene osebe res v takem stanju, da ne more niti pomisliti, da se bo v njegovem življenju pojavil nekdo drug.

Ko pa čas mine in se žalost postopoma umika, življenje naredi svoje. In tu se začnejo težave: takoj ko človek začne razvijati odnos z nekom, se mu začne prikazovati pokojni zakonec. Čeprav duh ne spregovori niti besede, postane zakoncu jasno, da je nezadovoljstvo pokojnika posledica dejstva, da je kršena zaobljuba, ki mu je bila dana: da ne bo imel tesnih odnosov z nikomer.

Ko me prosijo za pomoč v takih situacijah, vedno poskušam ugotoviti, kakšna dejanja sta zakonca pokojnika izvedla v času, ko sta nepazljivo dala zaobljubo pokojniku. Nekateri v krsto dajo črke ali beležke s prisego večne zvestobe, nekateri te prisege izgovarjajo z besedami, nekateri pa v krsto celo svoje fotografije, tako da tudi v posmrtno življenje naj bi bila poleg moža. V vseh teh primerih ljudje naredijo veliko napako. katere posledice bo treba z veliko težavo odpraviti.

Še bolj žalostne posledice čakajo tiste, ki mrtvim obljubljajo samomorilne. Če v primerih, ko človek umre naravno smrt, gre njegova upokojena duša k boljši svet in ne moti živih brez posebnega razloga, potem duše samomorov dolgo ne najdejo miru. Ker jim je pot v boljši svet zaprta, so duše samomorov še naprej med živimi in se zelo pogosto pojavljajo svojim sorodnikom ali zakoncem. In takoj, ko se v življenju zakonca, ki je nekoč dal zaobljubo celibata, pojavi kakšna ljubezenska zgodba, začne duša samomora takoj zahtevati strogo spoštovanje prisege.

V zaključku tega članka bi rad še enkrat posvaril vse pred prisegami in zaobljubami, saj te nepremišljene besede ljudem zelo pogosto prinašajo resne težave in težave.

Ta zgodba je zame najbolj grozljiva. Zgodilo se je v letih 2007-2008.

Takrat je umrl moj daljni sorodnik, ki je pustil dve sobi v spalnici v središču mesta. Takrat sem bila sama s hčerko (hodila je v tretji razred pravnega liceja). Moral je delati 3 službe. Glavni v metalurškem obratu Krasny Oktyabr v ekologiji, drugi je asistent na Oddelku za hidravlično inženirstvo in hidravliko na VolgGASU in tretji v podjetju Gedeon JSC. Toda nekega dne sem spoznala moškega. Ime mu je Andrew. Poznava se že 8 let. Prišel je s severa na obisk k sorodnikom, pri meni pa je ostal v Volgogradu. Živeli smo približno 5 mesecev. Bila je prava, bleščeča sreča! Včasih sem mislil, da se to ne zgodi. Kako se zgodi!!! Prepričana sem bila, da sta najpomembnejša v življenju ljubezen in družina!

Nekako se mi je porodila ideja, da bi se zaročila – raje samo zamenjala prstane. Šli smo v samostan. Kupili so dva srebrna prstana z napisom »shrani in prihrani«. Izbral sem ikono svetega Nikolaja Čudežnega. Ko sva stala pred njo, sva si izmenjala prstane in nemo vsak nekaj prisegel. Osebno sem se zaobljubil, da ne bom nikoli izdal najinega odnosa.
Ko sem se vrnil domov, sem nenadoma opazil, da sem v "nirvani", najbolj zanimivo pa je bilo to, da se mi je zdelo, kot da me je v nekem trenutku preletel "veter" (kot da bi nekdo pihal), in videl sem drugačno slike. Kot da smo vsi na dnu ogromnega oceana, ki se nenehno ziba, in vsakič lahko vidite in se naučite vse, kar želite! Kdor je govoril z mano, sem takoj videl sliko (kot v megli ali mračni sobi) in vedel, kaj se dogaja! Na primer, videl sem našega nekdanjega soseda, ki je odšel v Moskvo - tukaj sedi za mizo v sobi (v Moskvi), knjige so raztresene po tleh in strašno hrepeni po svojem prijatelju in se želi ločiti od svojega dekleta. Videl sem hosteso in natakarico lokalne kavarne, kamor sva z Andrejem pogosto hodila - govorili so o nas in veliko čakali (nismo jih poznali, a enkrat je Andrej poslal pozdrave in povabilo od njih, ker čakajo za nas zelo!). Takoj, ko je nekdo spregovoril v moji navzočnosti - in takoj sem videl vse, kar se je dogajalo bodisi s tistim, ki je govoril (laže, se je bal, ljubi, veseli, zavisti itd.) bodisi o temi pogovora (vidim, kako silhueta se pojavi v temi, se premika, čuti itd.). Toda čudeži so se šele začeli!

Napisal sem odstopno pismo iz tovarne in ko so bili do mojega odhoda še 4 dni, so me nenadoma poklicali k komercialnemu direktorju. Predlagal me je poslanec. gen. direktorja RusSpetsStal, položaj skrbnika za nabavo obratov. Začel sem delati s komercialo. Po 6 mesecih sem delal na razpisih z direktorjem tovarne. Po nadaljnjih 4 mesecih sem sodeloval z direktorjem oddelka RusSpetsStal (Moskva). Potek dela za izbiro dobaviteljev je potekal v živo preko TV kanala na velikem zaslonu v sejni sobi upravnega odbora in delničarjev. Pogosto se na zaslonu ni pojavila samo Moskva, ampak še dve tovarni, ki ju sponzorira - SMK in Barikade.

4 milijone je padlo name, kul avto, 3-sobno stanovanje na prestižnem območju (Tulaka) in družinska sreča! Toda vse se je začelo spreminjati z vrtoglavo hitrostjo! Začela so se neskončna potovanja v restavracije, čolnarjenje po Volgi, izleti iz mesta z voditelji najvišjih ešalonov (skupaj). Zavrni - strah pred grožnjo karieri! Pijana blaznost, "večni prazniki", pitje tudi na delovnem mestu in ogromna živčna napetost - nisem videl ne hčerke ne moža! Možu sem ostala zvesta, a on in otrok sta šla do zadnjega načrta v mojem življenju. Denar, povezave, moč - to je glavna stvar v tem življenju - mi je vsak dan utripalo v možganih (še posebej, ko sem pijan!).
Nekega dne se je Andrew vrnil z dela. Na prstu je imel naše. Poročni prstan vendar je bilo pokvarjeno. Vse se razpada!!! Zdravje je padlo! Umirala sem zaradi bolezni! Vsi, za katere sem upal, so bili odpuščeni (zdaj so v tujini - ne utopijo se!). Novi vodja komerciale in tovarne je začel promovirati svoje ljudi, kar mi je preprečilo pot po karierni lestvici. Doma so bili škandali. Moj nenamerni dar »videti« je že zdavnaj izhlapel! Na VolgGASU mi je novi dekan svetoval, naj pišem lastno voljo– kar sem storil. Plača se je potrojila. pustil sem službo. Tudi mož je sedel na skromno plačo. Hčerka je zbolela. Iz prestižnega liceja smo jo prestavili v običajno šolo. Zdaj dajemo oglas za prodajo avta, da preživimo konec s koncem!

urejene novice Sok hrošča - 9-10-2010, 12:29

Nikoli ne prisegajte – naj bo vaš da da, vaš ne pa ne.

Jezus Kristus

Krivo prisego (priseganje) kot osebnostna lastnost - nagnjenost k kršitev te obljube, zapečatena s slovesno prisego, prisego ali jamstvom tretje osebe, poklicane kot priča prisege.

Domov pride starejši mož. Kravata ob strani, sledi šminke na obrazu. Žena kriči: - Kaj je to?! Ste se vrnili na staro? Prisegli ste, da se to ne bo nikoli več ponovilo! — Dragi, nobene prisege nisem prelomil, ker sem se danes lotil mladega.

Krivopriseževanje je ena najbolj sramotnih vrst laži. Prisega je odtis v mislih, asketizem, udarec poželenemu umu, da moj dragoceni um, zdaj ti je prepovedano nekaznovano delati, kar si delal.

Številni kanoni iz knjige pravil predvidevajo takšno ali drugačno kazen za kršitev prisege. Na primer 25. apostolski kanon, ki zapoveduje izgon krivokletnih klerikov iz duhovništva. Laiku, ki prekrši prisego, je prepovedano 10 let obhajiti (64. kanon sv. Vasilija Velikega), ki je 6 let nehote kršil prisego (82. kanon sv. Vasilija Velikega). Poleg tega je vprašanje krivega priseženja v različnih okoliščinah obravnavano v pravilih koncila Trullo 94, St. Bazilija Velikega 10, 17, 29).

Kanon sv. Bazilij Veliki o krivem prisegi laikov pravi: (obrnimo se na besedilo 82. kanona): »Tisti, ki so prekršili prisego, če so jo prekršili z nasiljem in potrebo, so podvrženi manj stroge kazni, po šestih letih pa jih je mogoče v celoti sprejeti. Po nepotrebnem naj tisti, ki so izdali vero, dve leti jokajo in dve leti poslušajo, peto naj molijo s tistimi, ki se priklonijo, in še dve leti naj bodo sprejeti v občestvo v molitvi, brez obhajila, in tako bodo izkazovali vredno kesanje, končno bodo povzdignjeni v občestvo z Gospodovim telesom."

Po konceptu "krivoprisege" prelomljena prisega, dana pred ikono (doma), ni krivo prisego. Kršena prisega v takih okoliščinah je kršitev obljube, dane Bogu, in zgoraj navedena pravila zanjo ne veljajo.

Z eno besedo, kazen za krivo prisego je huda.

Zadnji ruski cesar Nikolaj je bil krivokletnik. To dejstvo je opisano v knjigi A. Gorbovsky in Yu. Semenov "Zaprte strani zgodovine". oče ( Aleksander III) Nikolaju ni zaupal, saj je menil, da ni vreden in ni sposoben vladati. Zato sem se odločil za prenos prestola mlajši sin. Toda ko je Aleksander III umiral, Michael še ni bil polnoleten in ni mogel sprejeti krone. Pred smrtjo je cesar od Nikolaja prisegel, da se bo odrekel prestolu, takoj ko bo Mihael dopolnil 21 let. "Sami veste, da ne boste rešili Rusije," je preroško rekel umirajoči. »Vzdrži ga, dokler Michael ne bo polnoleten.

Prvi, ki so prisegli novemu kralju, so bili člani cesarske družine. Cesarjeva vdova je to odločno zavrnila. Jokala je in ponavljala: »Razumi, poznam ga bolj kot ti, on je moj sin in mi je bližje kot kdorkoli. Rusija bo propadla pod njegovo oblastjo!" Cesarica ni nikoli prisegla zvestobe svojemu sinu. Da bi to prikrila, so jo razglasili za bolno.

Nikolaj, šibki, ničvredni človek, ni držal svoje prisege, dane umirajočemu očetu. V tragičnih trenutkih svojega vladanja je večkrat obupano vzkliknil, da je krivo krivo prisego, a o prostovoljnem prenosu krone v korist Mihaela niti pomislil ni. Ko je dokončno abdiciral, je vlak, kot pravijo, odšel, bilo je že prepozno.

Svetopisemski primer kazni za krivo prisego.

Kralj Nebukadnezar je zasedel Jeruzalem, a je na prestolu pustil judovskega kralja Zedekija, ki mu je pred tem prisegel zvestobo in poslušnost. Zedekija je v nasprotju s to prisego sklenil zavezništvo z egiptovskim kraljem in se uprl Nebukadnezarju. Bog je Zedekija grajal po ustih preroka Ezekiela, rekoč: »Svojo prisego, ki jo je preziral, in svojo zavezo, ki jo je prelomil, mu bom obrnil na glavo. In vrgel bom svojo mrežo nanj, in ujet bo v mojo zanko; in pripeljal ga bom v Babilon in tam ga bom tožil zaradi njegove izdaje zoper mene. (Ez 17:19-20) . Kmalu so se uresničile besede preroka Ezekiela. Nebukadnezar je ponovno zavzel Jeruzalem, Zedekija odpeljal v Babilon. Tam so mu izkopali oči in ga vrgli v ječo, kjer je umrl. Tako je bil Zedekija kaznovan za krivo prisego.

Nekega dne sta k svetemu Avksenu prišla dva gobavca in ga prosila, naj ju ozdravi njuno bolezen. Na vprašanje meniha, zakaj so bili kaznovani, so se bolniki le priklonili in prosili za ozdravitev. "Gospod vas je kaznoval, ker," jim je rekel sveti Avksenij, "da imate navado prisegati in prisegati brez potrebe." Bolniki so priznali svoj greh in se čudili svetnikovi jasnovidnosti. Nato jih je svetnik od glave do pet mazilil s svetim oljem in rekel: "Jezus Kristus te ozdravi!" In bolniki so takoj okrevali. (Epizoda je pripovedana po knjigi "Four Menaion", 14. februar).

»Dne 14. junija 1865 je kmet Ignacij Grigorijev, ki se je razburil, premagal vaškega pastirja. Pastir je na sejo vložil tožbo zoper kmeta. Kmet, ki se je svojega dejanja sramoval in ga je hotel prikriti, je pred posvetnim shodom prisegel s temi besedami: "Bog me ubi z gromom, če premagam pastirja." Kmetje so Grigorijeva pustili brez kazni in spoštovali njegovo trezno življenje. Toda Bog je od tistega, ki je zlorabil prisego, zahteval splošno opominjanje. Naslednji dan po sestanku je kmeta Ignacija Grigorijeva, ki je šel po svojem poslu iz ene vasi v svojo vas, po njegovi besedi, navedeni na posvetnem sestanku, res grom ubil. To v laži pomeni prisegati pred ljudmi. Bozhba pogosto velja za nepomembno zadevo, če le verjamejo osebi. Toda pred Bogom ima visoko ceno "(ruska duhovna revija" Soul Readings "za leto 1870, marec).

»Nekega dne je prišel slep človek k svetemu Evtihu, carigradskemu patriarhu. "Kako dolgo si slep?" je vprašal patriarh. »Minilo je že eno leto,« je odgovoril bolan. Na vprašanje, zakaj je prišlo do bolezni, je slepec odgovoril naslednje: »Eno osebo sem tožil in, da bi dobil tožbo, sem grešil – trditev sem potrdil z lažno prisego. Zadevo sem dobil, a sem kmalu zatem oslepel. Moli zame, Gospod Božji." Svetnik se je nesrečnika usmilil, molil zanj in Gospod je slepemu poslal vpogled. Naj bo sedanji primer krive prisege odrešilna lekcija za vse: človeško sodbo je mogoče zavajati s krivo prisego in krivo prisego, Boga pa se ne more zavajati in božja sodba strogo kaznuje tiste, ki zaman kličejo božje ime« (»Four Menaion« april) .